Originalno ime »shiitake« je japonskega izvora; take – goba in shii – vrsta kostanja (Castanopsis cuspidata), kar kaže da gobe na Japonskem v naravi rastejo na odmrlem lesu različnih vrst listavcev. Kot gozdna goba tako šitake rastejo na različnih vrstah hrasta, kostanja, javorja, topola, bukve … Čeprav včasih šitake rastejo tudi na umirajočem drevju, pa spadajo med prave saprofite, kar pomeni da se lahko razvijajo samo na odmrlem drevesnem tkivu.

Tudi latinsko ime za šitake - Lentinula edodes – (Berkeley) Pegler ali sinonim – Lentinus edodes - nakazuje njihovo izredno uporabnost v kulinariki, saj pomeni latinski izraz »edodes« v prevodu užiten. V strokovni slovenski literaturi se gobe šitake poimenjujejo tudi kot hrastova nazobčanka, japonski koprenovec ali japonski nazobčanec, vendar pa se je v Sloveniji najbolj uveljavila fonetična izpeljanka iz japonščine in angleščine.

Šitake so takoj za šampinjoni v svetovnem merilu po količini druga najbolj gojena goba. V naravi se šitake pojavljajo na področju Japonske, Kitajske in Koreje in sicer v hribovitih, gozdnatih področjih z zmerno klimo.

Zgodovina šitak

Gobe so povezane s človeško civilizacijo že vse od pradavnine. Tako najstarejši arheološki zapis uporabe gob sega nekako 5000 let pr.n.št.

• Na jamski sliki v Severni Alžiriji (Tassili) je upodobljen plešoči šaman, katerega telo je prekrito s podobami gob.
• Stari Grki in Rimljani so uporabljali različne vrste gob v religiozne in zdravilne namene, saj naj bi bile gobe hrana za bogove.
• Starim Kitajcem so gobe predstavljale del zdravilne prehrane, ki naj bi pomagala premagovati različne bolezni in podaljševati življenje.
• Nenazadnje so različna indijanska plemena iz Srednje Amerike poznala tudi halucinogene učinke nekaterih vrst gob, ki so jih uporabljali v religiozne in zdravilne namene.

Uporaba šitak v kulinariki in v tradicionalni vzhodnjaški medicini je stara približno dva tisoč let. Znano je, da so na Japonskem na kraljevskih dvorih še posebno skrbno varovali naravna rastišča šitak. V tistem času so šitake cenili kot afrodizijak, zato so samuraji s svojimi življenji branili ta rastišča.

Opis

Gobe šitake imajo izbočen okroglast klobuk, debelo mesnat, ki je pogosto nepravilne oblike. Premer klobuka je od 5 do 15 cm, včasih pa tudi do 25 cm. V začetku rasti je klobuk temno rjave barve, z dozorevanjem pa postaja svetlo rjave barve, hkrati pa postaja vse bolj ploščat. Po površini klobuka so v koncentričnih krogih nanizane brbončice svetlejše barve. Lističi pod klobukom so gosti, bele do rumenkaste barve. Belo siv do rjavkast bet, posebno v spodnjem delu, je dolg 3 do 10 cm in do 1.5 cm debel. Bet je nameščen na sredini ali ekscentrično, raven ali zakrivljen. Meso klobuka je belo in se ob poškodbi obarva rdečkastorjavo. Okus je izrazit in prijeten, vonj pa zelo aromatičen.

Hranilna vrednost

Na 100 g surovih šitak

Energijska vrednost 2000 kCal / 8400 kJ,  % dnevnega vnosa*. Količine hranilnih snovi lahko odstopajo od spodaj navedenih.